Po končanem dvodnevnem turnirju v sosednji državi se odpravimo proti domu. Že na začetku te naše športne avanture smo se zmenili, da bomo ob povratku domov raziskovali in odkrivali nove dogodivščine po morski obali. Da bomo malo primerjali kako je pri nas doma in kako je v tujini. Izbrali smo si mondeno in svetovno znano letovišče. Že v samem vstopu v mesto naletimo na težave, ki jih doma ne poznamo. Težava za nas seveda, ki smo vajeni se pripeljati skoraj v dnevno sob. Vozilo smo morali parkirati pred mestom, potem pa se nekateri z avtobusom, drugi pa peš odpravimo proti centru mesta in obali. Zanimivo rešena problematika parkiranja v mestu. Ob plačilu parkirnine je avtobus zastonj. Ob počasni hoji skozi mesto opazujemo ljudi in hiše. Hiše lepo urejene, tudi okolica hiš urejena. Zanimivo je pa to, da ima vsak hiša svojo barvo fasade. V vseh možnih odtenkih. Kot mavrična dežela. Tudi barve polken so bile različne, nikoli pa v barvi fasade. Lepo, za nekatere kičasto in preveč barvno. Ljudje zgledajo prijazni. Skoraj vsak, ki smo ga srečali je pozdravil ali pa vsaj pokimal z glavo in se nasmehnil.

Naši »avtobusarji« so že v centru. Bližje ko smo bolj jih slišimo. Sedijo na terasi majhne gostilnice, v prijetni senci in se zabavajo. Saj imajo dobre razloge za to. Minuli turnir je bil zelo uspešen, vreme je lepo sončno, veter narahlo pihlja in pa družba je več kot dobra. Veselo nam pomahajo, ko nas zagledajo in zakričijo naj pohitimo. Pravkar naročajo hrano. Po priporočilih domačinov so izbrali to gostilnico. Strežejo lokalno domačo hrano in lokalne specialitete. Za poplaknit vse te dobrote pa še izvrstno domače vino. Proti večeru se vsi prešerne volje odpravimo na avtobus in potem z našim vozilo proti domu. Komaj že čakam. Saj je bilo vse lepo in prav, ni pa zastonj pregovor da povsod je lepo ampak doma je najlepše.…