Ste mogoče bili vedno navajeni, da čutite in delate to kar vam drugi rečejo? Vsak človek ima svojo osebnost, nekateri so z njo zadovoljni, nekateri spet ne. Sam sem bil srečen vse dokler nisem začel razmišljati za nazaj. Tega nisem hotel početi, pa so me ljudje začeli spraševati:

• Kakšen sem bil kot otrok?
• Kaj sem počel?
• Kaj me je veselilo?
• Kaj se spominjam iz otroštva?

Bil sem šokiran, ker se skoraj ničesar nisem mogel spomniti. Nisem razumel zakaj ne. To me je žrlo tako dolgo, dokler nisem hotel priti stvari do dna. Šel sem do psihoterapevta, če bi mi mogoče on lahko pomagal. Tu pa se je začela moja nova osebna rast. Nikoli ne bom pozabil, da mi je to leto spremenilo življenje. Sam sem prišel do spoznanja, da sem vedno živel tako, da nisem povzročal težav, da sem bil neopazen, tih in skoraj neviden. Še posebej pa nikoli ni bilo pomembno moje mnenje. Vso to spoznanje je precej bolelo. Spoznal sem, da sem bil skupek vseh ljudi okoli mene. Z mano nihče ni imel težav, ker sem enostavno bil tiho in poslušen. Leta so tekla in prišlo je leto, ko sem želel spoznati, kdo sploh sem in temu lahko rečem moja najlepša osebna rast. Večkrat sem jokal, se spraševal, zakaj je bilo tako. Nisem razumel, zakaj nisem imel te moči, da bi pokazal kdo sem in predvsem to kaj si želim. 

Ko me je psihoterapevt vprašal, če sem kdaj v mladosti povedal, kaj si želim, sem začel jokati. Danes sem hvaležen za vsak moj jok, ker je bil zdravilen. Danes v srednjih letih sem šele spoznal sebe in svoje želje. Najlepše pa je bilo spoznanje, da sem pameten in sposoben. Moja osebna rast je bila res pozna, vendar sem danes hvaležen, da je bila. Danes sem človek z željami in trdno stojim za svojim mnenjem.